English (US)

O festivalu

 

Sedim v študentski sobi Pekinške plesne akademije. Pravkar smo pričeli s produkcijo, ki jo boste kot prvo predstavo videli na letošnjem festivalu Exodos. Veličastno in intenzivno potovanje za mlade plesalce iz sedmih držav. Delo na mednarodnih projektih je nekaj, česar ne pozabiš nikoli; vsak dan se naučimo česa novega – jaz kot producentka in umetniki kot ustvarjalci. Vsak dan spoznavamo, da smo vsi različni, a vsi enaki kot ljudje, vsi imamo enake temeljne občutke. Ni velike razlike, če delam v Afriki, na Kitajskem ali v Palestini; nasmeh, ki prihaja od ljudi na ulici, je vedno enak. To šteje največ. Razlike med nami na tem svetu je treba spoštovati. Zaradi tega je naš svet tako bogat, barvit in zanimiv.

S festivalom Exodos že dvajset let prinašamo našemu občinstvu okus po drugih kulturah, nasmehe in odličnost. Prepričani smo, da je umetnost univerzalen jezik, ki bi lahko povezoval ta svet, in da se ima vsakdo pravico izražati v tem jeziku. Le en svet imamo, in če hočemo preživeti, se moramo med seboj razumeti in spoštovati. Umetnost in kultura sta orodji za povezovanje sveta – a številni ljudje, zlasti politiki, tega nočejo priznati.

Dvajset let je dolga doba: kaj se je spremenilo?

V teh 20-ih letih smo postali še bolj mednarodni, ustvarili smo številne povezave in skupne mednarodne projekte; predstavili smo nad 600 umetnikov z vseh celin; izgubili smo približno 2/3 našega proračuna; izgubili smo skoraj vso podporo naših oblasti, saj te ne verjamejo, da je treba vlagati v kulturo, ki koristi celotni družbi, četudi ni del komercialne industrije. V teh 20-ih letih je kultura izgubila vso svojo vrednost, še zlasti v Sloveniji, ki je bila nekdaj dežela, ki je umetnost, umetnike podpirala in jih spoštovala. Ta čas je minil, zdaj smo vsi bolj ali manj berači na robu preživetja. Preprosto nimamo možnosti, da bi delali tisto, kar najbolj znamo, in umetniki so brez možnosti, da bi se izražali v jeziku, ki ga najbolj obvladajo. Vprašanje je, kdo bo popustil prej: mi, ki vemo, da je kultura za družbo nujna, ali politiki, ki mislijo, da je kultura nekakšen hobi.

No, jaz sem rojena optimistka. Najprej proslavimo pomlad in dvajseto obletnico našega festivala. Sicer je manjši, kot je bil pred 20-imi leti, toda majhne stvari so pomembne, drobne misli imajo vrednost in celo male spremembe lahko izboljšajo ta svet.

Nataša Zavolovšek, direktorica in producentka festivala Exodos

 

P. S. Zahvaljujem se Miranu Šušteršiču, prvemu direktorju Festivala Exodos, za njegov pogum pri ustvarjanju tega festivala, in vsej festivalski ekipi za njihovo hrabro podporo v vseh teh letih; vsem umetnikom, ki ste sprejeli povabilo na festival v času vojn na Balkanu ali v času naših finančnih težav; in vsem našim partnerjem za vso podporo. Vsi ste pripomogli k temu, da smo uspeli organizirati toliko edicij festivala – in močno upam, da jih bomo še več.

 

 

»Poznamo dobro in slabo internacionalizacijo. Slaba internacionalizacija se postavlja s kozmopolitizmom in pod pretvezo širjenja obzorij drvi sem in tja po planetu, z enakimi starimi štosi nagovarja zelo podobna občinstva iz zelo podobnih krogov ter tlači v žepe denar, potem pa še simbolni kapital. Dobra internacionalizacija upravičuje svoje potovanje s tem, ko dejansko posveča čas in energijo iskanju nečesa drugačnega od tega, kar poznamo, in ko na lokalni ravni ponuja nekaj, kar bo zares postalo bistveno drugačno – tako za potujočega umetnika kot tudi za občistvo samo.«

Wouter Hillaert, belgijski novinar na področju kulture in samostojni gledališki kritik s posebnim zanimanjem za skupnostne umetnosti

 

Umetniška praksa kot potovanje

Misel o dobri in slabi internacionalizaciji vprašanje še vedno omejuje na trgovino, na uvoz/izvoz. V tem scenariju je slaba internacionalizacija zvedena na kapitalizem v obliki poberi-denar-in-zbeži, dobra internacionalizacija pa na prakse pravične trgovine. Še vedno gre za trgovino. Sama se za internacionalizacijo zanimam iz drugih razlogov: gre za iskanje drugačnosti, drugega, in za vso debato, ki izhaja iz tega: o tem, kaj razumeš in kaj veš, česa pa ne, ter kaj si misliš, da prepoznaš; o radikalno drugačnem in podrejenem drugem, ki velja za eksotično; o »nespoznavnosti«. Če hočeš doseči kaj takega, moraš dolgo časa ostati tam ali se dovolj pogosto vračati tja, moč in sredstva moraš deliti. To je velika slika. V ožjem smislu pa me v soočanju s praksami (od) drugje navdušuje nenehno prevpraševanje naših lastnih ideoloških/umetniških vrednot, ki jih – v današnjem stanju stvari na Flamskem – vse preveč enoglasno razglašajo v medijih, ocenjevalnih komisijah itn. V tem oziru me čudi, da na Flamskem danes NE dosegaš uspeha, če vztrajno gojiš prakso srečevanja in sodelovanja. Na zadnjem srečanju gledališke komisije KVS so nas osorno vprašali, če še vedno nismo končali s tem Kongom in Palestino. Kot da bi bila izbira teh lokacij podobna izbiri česa iz deželnega kataloga artiklov v evropastičnem stilu. S Kongom in Palestino še nismo končali preprosto zato, ker Kongo in Palestino najdemo tudi v Bruslju, kjer pomagata oblikovati naše neposredno okolje. Ker mladci iz čikaškega mladinskega centra izza vogala gojijo nerealistični pogled na mitsko Palestino, ki jih žene na ulice, kjer sproščajo svojo jezo. Ker je Mantongé tudi soseska v Bruslju – kar ne velja za Mjanmar ali Argentino.

Ta neutrudna praksa je pogosto dojeta enako, kot je razumljen KVS: dobrodelneži se podajajo na misijo v Kongo in Palestino, da bi »spremenili svet«. Toda ob današnjem stanju stvari moramo skleniti, da je naš pristop tukaj in tam povsem drugačen. Tukaj poskušamo povezati umetnosti z družbo, poskušamo prepričati umetnike, da opustijo svoje samostojne pozicije in se povežejo s skupnostjo. V Kongu in Palestini je pogosto pomembno okrepiti avtonomijo umetnikov, jih osvoboditi morečega stiska družbe.

Tveganje razkola

Če delate s kongovskimi in palestinskimi umetniki, vas lahko dodatno osumijo, da poskušate perpetuirati kolonializem z drugimi sredstvi. Pred kratkim sem skupaj z Rosalbo Torres in Koenom Augustijnenom ustvarila predstavo Badke, v kateri pleše deset palestinskih plesalcev. Predstava odseva njihovo krajevno plesno dediščino. Pojavilo se je vprašanje, zakaj nismo naredili diptiha in vključili palestinskega koreografa, ki režira belgijske plesalce. Zakaj smo hoteli – kot misijonarji – vnesti pojme »sodobnega« ali »modernega« v tradicionalno okolje?

Ne smemo se nehati spraševati o ravnotežjih moči, toda na koncu lahko to postane tudi popoln izgovor, da ne počnemo nič. Neenakost zagotovo obstaja, toda mar to pomeni, da v danem kontekstu ne moremo drug drugemu pomeniti ničesar? Rosalba Torres je komentirala: »Hoteli smo jih spoznati. Toda končno ta predstava ni naša, ampak njihova. Govori o njihovih odnosih s tem plesom in o tem, kar ta ples predstavlja, politično in kulturno. Težko čakam trenutek, ko se bo moja dežela pomirila s svojo preteklostjo. Ne moremo čakati, da se humanitarne, politične in finančne razmere v Palestini izboljšajo. Kdaj bi se sicer sploh lahko srečali?«

Pravim, da je Badke velik dar za Bruselj. Gladko ovrže vsak kliše o Palestincih. In še več, prestolnica plesa se sooča s svojimi mejami: ta eksplozija kolektivne telesnosti ni slog, ni disciplina, pač pa globoko ukoreninjena vera telesa v oblike komuniciranja s prostorom in z drugimi v tem prostoru. To je vir, ki ga mi pač nimamo, a ga občinstvo (različno občinstvo KVS v Bruslju in tisto na festivalu v Zürichu) željno vsrkava. Ne gre za to, da mi rešujemo Palestince, temveč prihajajo Palestinci rešiti nas – pred našim prevladujočim možganskim plesom.

Za konec vam ponujam razmišljanje afriškega misleca Achilla Mbemba med njegovim predavanjem v Avignonu: »Kako naj na novo premislimo umetniško prakso kot potovanje? Potovanje, ki nas izpostavi – a ne kot Facebook. Potovanje, na katerem pokažemo svetu, da smo ranljivi, na katerem tvegamo razkol, razglašenost. Potovanje, ki ni samo sebi namen, temveč je pogoj, da se srečamo (1) z nepričakovanim in (2) z ljudmi, za katere smo mislili, da nimamo z njimi nič skupnega. Če umetnost ne izbere te poti, bo za ogromno večino človeštva neuporabna.«

Hildegard De Vuyst, flamska dramaturginja in umetniška koordinatorka projekta 1Space na podlagi svojih izkušenj v KVS* iz Bruslja v letih 2001–16, kot odziv na njihove izjave

* Opisano mednarodno delo ne sodi več v okvir KVS, temveč je postalo jedro nove neprofitne organizacije Connexion, ki spodbuja sodelovanje jug–jug.